Dalmacija MTB - bike and boat
Uvod
Za mano (in Špelo) je MTB avantura po Dalmaciji, ki se je začela že s samo idejo v deževni Ljubljani nekje januarja in končala s stiskom rok novim prijateljem v Trogirju pet mesecev kasneje. Doživela sva teden z resno mešanico XC flowa, trailov, skal, potenja, hrane in res dobre družbe.
Priprave
Bil je to zaključni preizkus vsega, za kar sva trenirala zadnje mesece - zato, da bi izkoristila izlet in res uživala. Dolge ture, večdnevna kolesarjenja in (v mojem primeru) tudi treniranja in tempiranja žene, ki je iz dneva v dan bolj razturala. Za priprave sva zlorabljala ChatGPT, ki se je z manjšimi popravki zelo dobro obnesel, in intervals.icu, ki je med “fitness” pripomočki edina res uporabna stran za pregled podatkov in napoved prihodnjega dela.
Že v štartu sva se odločila, da greva zraven, če bova sposobna vsaj štiri dni kolesarit, sicer je bolje poiskat nek apartma in se valjat cel teden na plaži. Zavedala sva se da je avantura resna stvar, nisva želela biti v breme drugim in želela sva se dobro počutit.
Trening je bil nekakšna delna simulacija samega izleta, poenostavljen je bil kolikor je šlo in vedno sva gledala, da sva se zabavala:
- Dolge vožnje v Z2 - kondicija
- Srednje dolgi Z4 intervali - klanci
- Kratki Z5+ intervali - predvsem za eksplozivnost na tehničnih delih
- Zaporedne vožnje 2-3 dni - naučiti telo nočne regeneracije
- 2x tedensko vaje za moč in stabilizacijo
Specifičnega tehničnega treninga ni bilo, vmes sva vozila kar je bilo. Veliko poudarka pa sva dala tudi na splošno počutje, regeneracijo in izogib poškodbam. Upam da družina ni trpela.
Šolta
Težko pričakovano poročilo prvega dne pedaliranja po Dalmatinskih otokih je pred vami. Ni bog ve kaj, ampak nekje je treba začeti.
Ljubljana, 06:15, dež in odhod. Do Sv. Roka je bicikle dodobra opralo. Spal nisem skoraj nič, nek čuden prehlad se me loteva, ampak se ne pustim motiti.
Trogir kaos majkemi, prednostne ceste so vse, prehodi za pešce so vse, amerikanci se šetajo, iz neke ogromne križarke jih peljejo kot tuno v konzervi, da si ogledajo promenado.
Avte smo pustili na parkirišču, ki je tudi servis za ladje, kamper rent, oštarija, operacijska dvorana, odpad in še marsikaj. Dobro da nimam katalizatorja ali pa DPF-ja, ker jih nebi blo več. Ne vem glih če se je lastnik samo zajebaval, da bo avte prodal. Ugotovimo čez sedem dni.
Posadka ladje naju naravnost obožuje od trenutka, ko so morali v Trogirju spraviti na barko 24 električnih biciklov, so komaj zadrževali solze sreče pri pogledu na zadnje 4 navadne bicikle. Ponoči raje ne bom polnil telefona, verjetno ni v celi Milni zadosti elektrike za vse to nafilat. Če zagori, bo ognjemet viden tudi v Sloveniji.
Po dveh urah čakanja na nadomestni bicikel za gospoda, lastni mu je namreč po poti nekako crknil, smo odrinili proti Rogaču na Šolti.
Spet posadka težko diha, vržejo vse ven in gremo končno pedalirat.
Vzpon po glavni cesti v Grohote, ne jebejo ti električarji žive sile, pol vzpona sem po nekem čudnem naključju jaz vlekel ženo in še pol palube za sabo. Potem, ko sva zmanjšala tempo, so se nam odpeljali. Tour de France vibes first day. Malo se še iščeva, treba konzervativno obračat Watte, da pridemo do sobote.
Mimo tržnice, do kraja kjer smo nazadnje verigo štukali, vzpon na Velo stražo, pogled na kasarne in razgled. Navzdol po Vela straža trailu, še vedno skalnat, še vedno raztresen, nato preko Srednjega sela spust po trailu Uvala Kašjun (kjer imam čudežno še vedno KOM) nazaj v Rogač in naprej v Milno na Braču.
Dobra ogrevalna tura, da vidimo koliko me peče sapnik, oprema je vsa na broju in delujoča, Canyon pet pohval, Scott komaj ena pohvala, pa še ta bolj iz usmiljenja.
Jutri nas čaka nekih 40km in 1000vm, iz Milne ob obali na Vidovo goro pa spust v Bol.
Brač
Zbudili smo se v Milni, po zajtrku pa so nas na obali že čakali bicikli. Od tu, na najvišji vrh Brača, Vidovo goro, s 778 metri nad morjem, najvišji otoški vrh Jadrana. Potem pa v Bol.
Preko južne strani otoka, smo se vzpeli nad Pustinjo Blaca, bivši samostan in observatorij, delno po sveže pogozdenem delu, ki je pogorel v požaru 2011. Narava si vse zrihta, no z malo pomočjo sadik. Razgled - popoln, prehitela nas je naša ladja, za njo pa polja okrog Starega grada na Hvaru, kamor še pridemo.
Najbolj impresivna sta vonj in barva okolice, nisem vajen pomladne Dalmacije, vse zeleni in diši. Moja Dalmacija je bolj prežgana, vroča in suha, izgleda da ji delam krivico s tem da jo obiščem zgolj poleti. Vmes smo prepodili tudi nekaj prosto živeče drobnice, ki je dodobra posrala pot.
Iz Vidove gore smo se zaradi gužve spustili po cesti okrog letališča, tudi asfalt včasih paše.
Dobro sva pedalirala, tempo super, prehrana urejena, zalog dovolj.
Te pa mentalno dojebejo električarji na elastiki, gor letijo in odmetavajo podlago, dol pa jih potem dohitevaš, ko je treba malo pritisnit da poješ tiste prve metre ponovnega vzpona, se upočasnijo in potem ko se ti ustaviš ti zabijejo zadnji žebelj v krsto in te sproščeno prehitijo. Pa ni nič narobe s tem, ni namenoma, ker sem po kolesarjenju v skupini s samimi električarji dojel, da je to pač čisto drug šport. Dobra primerjava s Špeline strani, kot da na istem igrišču ena ekipa igra nogomet, druga pa košarko, za isti rezultat. Na koncu košarkarji sicer popolnoma iskreno hvalijo nogometaše za dosežen rezultat, dali so namreč 4 gole, ampak na drugi strani gledaš 100 točk prednosti in te grize.
Pohvale našima vodnicama, ki sta spoznale najino zagato in bile nasploh super.
Aja pa žena pobira QOM in pokalčke!
Popravki za jutrišnji Vis: malenkost spustit tempo in se večkrat po malem ustavit. Aja pa namazat se malo bolje, ker danes je peklo.
Vis
Jutranji pristanek na Visu, mojem drugem najljubšem Jadranskem otoku, če moram sortirat.
Iz marine v Visu vzpon mimo Oključne, proti rtu Barjak, a pred samimi vojaškimi ostanki ostro levo na trail proti Komiži. Lani sem bil malo pozen z obiskom baterije na Barjaku in si nisem upal poskusit, raje sem drgnil na sigurno nazaj v klanec. Z druge strani sva pa po prvih serpentinah tudi obupala. Letos pod Živinim vodstvom precej sigurno. Zelo zabavno je prit v dokaj dobrem stanju na tako stezico, kjer je potrebno na moč premagati par ovir in višincev. Vžigalice so gorele kot za stavo. Navzdol zabavno, proti dnu pa ogromno razsutega kamenja.
V Komiži postanek za doping, topel sendvič in banana split iz žepa, potem pa proti Podhumlju. Lepo se je peljat s pametno električistko (spet pohvale Živi), ki ve da je enakomernost najbolj pomembna vrlina, če hočeš organske kolesarje domov pripeljat. Celotno pot sva se rahlo švercala za njo, a vseeno konkretno podrla lanski čas v duetu. Imel sem občutek da ga dobro palimo.
Potem pa preko Žene glave pokazat gostom v kaj je bivša država pokala sredstva, komandi center Vela glava. Lani se nisem spustil noter, ker me je blo strah za bicikel, letos, ma valjda bi ukradli raje enega elektricnega, ker ne rabi pedalirat. Notranjost ohranjena, a izpraznjena kakor povsod. Malo sem nabijal moje napol preverjene zgodbice, ki sem se jih naučil pred lanskim obiskom, kr verjamejo no.
Nazaj sredinom Visa, en vzpon sem malo potegnil, noge so kar delale. Na vrhu še pogled z obveznimi lovačkimi pričami z moje strani na bivši aerodrom Plinsko polje. Zna bit da sem falil poklic, turistični vodič bi lahko bil, no še je čas za prekvalifikacijo.
Na privezu nisem mogel pustiti 970vm in sem obrnil še do Tommyja, da smo zaokrožili tisočaka. Obirsat in namazat bicikle, pa do jajc v morje, Vim Hof!
Danes ponovno zelo lep krog, dobro počutje, dober tempo, vodiči so pa upoštevali naše pripombe in naju bolj(e) ločili od narkomanov, ki znajo govorit samo o črticah (tistih za kapaciteto baterije - Matejeva izjava v enem izmed člankov). Žena razturava tako gor kot dol!
Tovariši so nam dobro zreklamirali Utah in Colorado, morda pa bo to naslednja kolesarska destinacija… Pravijo, da se tam vsaj skale ne premikajo skupaj s tabo.
Ivan pa naredil tiramisu, kot da bi nas slišal včeraj.
Korčula
Korčula - najljubši otok.
Vela Luka - kraj enega večjih estradnih sporov na Jadranu. Marsikdo ob omembi imena mesta, pomisli na istoimeno pesem, ponavadi v Oliverjevi izvedbi. A zgodba je globlja, Oliver namreč nikoli ni imel dovoljenja, da bi pesem izvajal v komercialne namene. Branko Žuvela - Dodo, avtor pesmi nastale v 60ih, lokalni umetnik in ženskar, je sosedu Oliverju prepovedal monetizacijo, kot bi rekli danes. Čeprav skregana, kot vsi Dalmatinci, sta še naprej, kot prava Dalmatinca, veselo naprej popivala in skupaj igrala karte. Ob Oliverjevi smrti se je Dodo glih malo “omekšal” in izjavil, da je njegov prijatelj, pesmi imel še dosti za dat.
V kolesarskem smislu pa sem ostal sam, Špela me je spustila z vajeti v varstvo Mateju, kar se je izkazalo za čudno kombinacijo. Pod okrilje me je vzela skupina Voljašev in smo šli, dobra klapa. Garminov power plan sem že v centru mesta pustil za sabo.
Celoten polotok je XC nebesa, velika škoda je da se zgleda bližajo volitve in so asfaltirali kar se je le dalo.
Hitro sem si zastavil plan, vedno imeti pred seboj eno gumo, največkrat je bil to prav Matej, lep tempo v vsak klanec.
Fotografij je bolj malo, ker ni blo šanse slikat in vrtet. Vela Luka flowy trail je bil super. Par grmov te proba zbit z bicikla, ma leti.
Potem pa vzpon na Hum, asfalt, spet jaz, misli in Matejeva guma. Pohvale tudi vsem, ki so vrteli z nami, vidi se da so izkušena kolesarska druščina in je bil pravi užitek trgat zraven.
S Huma čudovit razgled, če bi malo zamižim, bi lahko videl babino rojstno hišo, skoraj prepričan sem, da se vidi pokopališče v Blatu, kjer sta z dido pokopana.
Spust s Huma, štenga na štengo, rokenrol, razen enega podrtega drevesa je blo za 10.
Na dnu sem rabil še 30 višinskih metrov da prebijem tisočaka, Matej se je odpravljal nazaj na Hum, pa sem se mu pridružil, toliko da bo jurja pa padem nazaj na barko. Jok brate, Mah je ene vrste kolesarski diler, mlademu narkomanu proda hrib in kaj naj. Se je obrnil tisočak, pa polovica vzpona, potem sem pa bil že malo v skrbeh, kako naj na Stravi objasnim zakaj sem se na sredini obrnil in vrnil po asfaltu v pristanišče. Pa sem stisnil še en gel, vode je blo še malo (dobro da zjutraj nisem bil po svoje pameten, pa filal meh do konca). Spet dober tempo in med debato sva se vzpela. Za nami pa še dva Voljaša.
Drugi spust dosti boljši, smo pa pri podrtem drevesu naleteli na ostale sotrpine z ladje in do dna bolj s kruhom.
Korčula ne razočara, se vidimo čez dva meseca.
In ja, lepo ga je žgat občasno nekam v filter, sam sem bolj ventilator kolesarjenja s Špelo :)
Fred Kornett, Andrej Remskar and Matej Hartman thanks for the photos!
Hvar
Hvar, en izmed otokov, ki jih nisem sploh še doživel na kolesarski način. Sem se kar veselil epskemu XC krogu.
V marini ni heca, prisloniš ladjo, zmečeš ven ljudi in njihova kolesa in adijo brod. Posh mesto, no vsaj fasada z morske strani, na drugi strani te pričaka kar smetišče.
Iz mesta Hvar, smo se spustili v Milno, med maslinami se je zgodil tudi manjši polet čez balanco, a brez hujših posledic, trpi le ponos in plava stegna.
Iz Milne gor na Malo Grablje, staro naselje, kjer gre le lenobi lokalcev zahvala, da je v prostorih takratne šole, v kleti, še vedno viden skoraj delujoč mlin za olive.
Višje še na Velo Grablje, živo vasico, nad njo pa štand, kjer so si kolesarke omislile nova oblačila - drese z motivom sivke.
Po planoti potem vse bližje vrhu Svetega Nikolaja, kjer so nas prehiteli zelo uvidevni britanski enduraši. Navigacija nam je zabila še dva vzpona, ko ne ločiš temno rdeče od črne, veš da je vrag vzel šalo. Sploh ta drugi, ki te pripelje na vrh je bil epski. Vrtim kar sem še lahko, žena za mano, meni zvezde pred oči, njo pa slišim šaltat v lažjo prestavo, ne enkrat, kar dvakrat. Gladko je tri četrtine klanca navila v tretji prestavi… Se tolažim s tem da sem dober trener. Na cilju dobrodošlica v stilu največjih gorskih prelazov, navijači, spodbuda in vse kar paše zraven, razen pive.
Preko planote smo nadaljevali po novo urejeni poti, čez neskončna polja sivke, s pogledom na vse otoke, ki smo jih že prevozili. V Jelsi obisk lekarne in kavarne, ob obali do Vrboske in čez polje v Stari Grad.
Burek, jogurt, pivo, regeneracija.
Dobra novica dneva, kapitan Jure je za okvarjen pivomat spravil serviserja na trajekt in do Starega Grada, tako da spet teče!
Pridite na Biči po Čiči maraton!
Brač - drugič
Iz Hvara nazaj na Brač, preizkusit še trail Broken glass, ki poteka iz Vidove gore proti severu in Postiri.
Bol se počasi prebuja v poletje, vse polno Slovencev, me prav zanima kje so tisti glasni, ki ne hodijo več na hrvaško obalo 😂
Vzpon ob morju neposredno navzgor, vsaj kapitan Jure nas je pozdravil z ladje, ko je plula mimo. Sicer pa brez posebnosti, obracas pedale, rit trpi.
Malo bolj zabavno je bilo potem spet na poti na Vidovo goro, gozdna pot, dinamično. Ugotovili smo da je Špela queen of Vidova gora, 2x v nekaj dneh gor na vrhu.
Za dol pa 10/10! Začne se po gozdni poti, glih prav razmetani, da smo malo delali, trail se pa potem nekje na sredini spremeni v podlago, po kateri je dobil ime. Male kamnite ploščice, ki se pod kolesi slišijo kot razbito steklo. Moram priznat ena bolj zanimivih podlag po katerih sem se vozil. Nek mehak občutek, vmes pa vsake toliko kakšna skala, ki jo je potrebno premagati. Na koncu še stopnice v Dol. Smo se kar pozabavali z ameriskimi tovarisi.
Spodaj nas je že čakal en del ekipe, tako da smo bili takoj informirani o cenah piva, ni blo treba dvakrat vabit. Upam da bova tudi midva pri teh letih sirila taksno energijo in tako vozila!
Pa v morje in na barko na kapetanovo vecer. To pa je zgodba za jutri.
Omiš
Kapetanova večer je prispevala svoje. Super večerja in kvalitetna živa glasba. Skupaj smo ugotovili, da bi pustolovščina morala trajati vsaj dva tedna. Ravno prav smo se spoznali, da “smo ga zočnli srot”.
Danes spet v samotni jezdec načinu, vzel vse kar so mi ponudili. Trije vzponi po hudih Omiš trailih, ampak dirka je bila tak en eliminator, tako da smo ta pogumni udarili še četrtega. Lepo urejene potke, nonstop razgled proti morju, edino transferi po magistrali so meh. Škoda, da je bil prav prvi spust najbolj zahteven in so mnogi obupali. Do jurja mi je ponovno manjkalo le nekih par deset višincev in sem sprejel ponudbo za četrti ruker. Na bonus vzponu sem mislil ostat kar na pokopališču. Kako so me navili, ampak sem se nekako sestavil. Po zadnjem spustu, smo lovili ladjo, tako da so zadnji kilometri leteli. Matej mi je pokazal kako se to dela na 4 islands, v filter, z menjavami in na škrge.
Doviđenja i ne plači
Razen nekaj modric, hujših poškodb ni bilo, tudi tehnika je zdržala, dodala sva le nekaj prask, ki gradijo karakter orodja.
Hvala posadki ladje Carpe Diem, na čelu s kapitanom Jurom, čeprav njihov prvi delovni teden, so se izkazali. Kuhinja za deset, prijaznost in ustrežljivost prav tako, počutili smo se kot doma, samo da na morju.
Hvala sotrpinom, ameriški ekspediciji na čelu z neutrudno Julie, samo upam lahko, da bom pri njenih letih lahko tako fural, še bolj pa upam da bom delil okrog tako pozitivno energijo. Ekipi Voljašev, ne moreš verjet kako ga letijo s čisto malo elektrike gor, potem se pa obrnejo dol in gre na žive in mrtve - upam da se spet srečamo, lahko ste nam za zgled. Pa tudi vsem posameznikom, ki so bili z nami. Zabaven teden je bil, čeprav smo precej šteli modrice.
Na koncu pa hvala še vodičem, Anja, Živa, Andrej in Matej, dobro ste naju skombinirali v celoto in naju glih prav porivali čez meje najinih sposobnosti.
7 dnevni izkupiček: približno 23h, 7100vm in 282km.