Data parsed automatically from Strava
Bolj se leto bliža koncu, vse več je tur okrog 50km… Verjetno gre to pripisati temu da sem len in da se mi ne da vseh šestnajst kosov oblačil, ki jih rabim da ne zmrznem, oblačit in prat.
Ljubljana v megli, prednovemberska klasika, verjetno bo še cel mesec tako, ali do pomladi, pustimo se presenetiti.
Poskus pobega pred njo, najprej na Golovec, kjer je bilo še slabše. Je pa bilo znosno za vozit, podlaga super, malo ljudi.
Pod Nebeškim trailom se je Garminu utrgalo in je do konca ture 1km pred vsakim vzponom pričel piskat in do začetka trpljenja ni nehal,… Če ga tokrat nisem vrgel tam na avtocesto, ga nikoli ne bom.
Prečenje iz Lavrice do Iga, megla, koruza in seveda gnoj s prikolice.
Takoj po vrtcu na Igu se je pa končno začelo vreme izboljševati. Vzpon naravnost iz novel o Harryju Potterju. Je nekaj na tem, ko te skozi veje obsijejo žarki sonca. Temperatura se je počasi dvigovala, spet sem čutil prste na nogah, svet je lep.
Sam Mokrc nič posebnega, brez razgleda, se oblečeš in greš. In to kako greš, po hitrem makadamu se po E4 enoslednici spustiš v Iško. Segment je glih prav tehničen, ko imaš za sabo toliko kilometrov, malo nagaja odpadlo listje, tako da je občasno šlo po svoje. Pa pohvale za izvabljen smeh, nekdo je na podrto drevje, ki zgleda že nekaj časa tam leži čez pot, napisal “HOP”. Nisem upal probat in sem šel raje spodaj. Vsekakor, poskusite!
Ob prihodu v dolino me je pričakala kombinacija meglice in sonca, sam bi rekel ena izmed najlepših slik Barja.
Povratek je bil planiran spet čez Golovec, ampak sem na Igu ugotovil, da to da se dobor počutim in hitro pedaliram po ravnem nisem jaz, ampak veter v hrbet. Tako da tukaj prva prava odločitev, gremo domov. Nažalost po Ižanki. Ja kreten sem, stisnil sem ene par sredincev posameznikom, ki ne znajo prehitevat kolesarja… Drugič grem spet po stranskih poteh.
In ja, čas je za galoše!