Morda sem dolžan, vsaj sebi še en zapis in mnenje za anale zgodovine. Dirka je bila zame prav taka “analna”…
V zadevo sem šel samozadostno, prebral kaj ima internet za povedati o količini ogljikovih hidratov na kilogram telesne teže, preštel gele, preštel mililitre v bidonih, tako da me feed zone niso kaj prida ganile. Bolje bi bilo sicer da sem pri teh pretegnil vsaj noge in rekel kakšno z Zecom. Prehransko in tekočinsko, mislim da je bilo vse ok. Izdale so me noge…
Prvih 30km je bilo odličnih. Dirka se mi je v glavi prelomila nekje do Poljan, ko sem pritiskal, da bi sledil skupini z Maruso. Ego ti pravi vrti, razum ti pravi da imas se XX km pred seboj. Zmagal je ego, skupina pred mano pa kmalu vseeno ni bila vec vidna.
Na spustih je bilo suvereno, precej bolje kakor lani, ta daljši spust sem odpeljal skupaj z Andrejem (vsaj mislim). Fun fact, že lani sva se precej časa skupaj vozila. Manj fun fact, po spustu sem še nekaj časa vztrajal, potem se je še Andrej odpeljal naprej :D.
Zadnjih 20km, bom rekel da razumem, zakaj ljudje ne razumejo kolesarjenja. Ampak smo stisnili, pač vsak meterski vzpon je bil kot vzpon na Observatorij in to je to.
Zadovoljen sem s tehniko, nobenih težav, Spark je bil pripravljen, jezdec malo manj.
Sama organizacija spet super, veliko več tekmovalcev, nova trasa izboljšana, bolj tehnična.
V prihodnje bo za takšne aktivnosti potrebno veliko več strukturiranega treninga, ali pa vsaj kakšnih tur na visokem pulzu. Svaljkanje in masa višincev te sicer pripelje daleč, ampak ne hitro.
Data parsed automagically from Strava