Slivnica

Data parsed automatically from Strava

Ride Image

Info

Date: 2022-11-07
Distance: 103.05 km
Elevation Gain: 1650.0 m
Moving Time: 6:08:08
Elapsed Time: 7:04:36
Slivnica on Strava

Map

Elevation Profile

Description

Posodobljen opis, ker ga oba moja bralca zaslužita!

Pridejo takšni dnevi, ko se doma gladko zlažeš, da ne veš do kam ga boš teral, ker sam sebi ne verjameš da bo šlo. Pa se začneš svaljkat in ti ni niti za trenutek žal.

Traso sem imel splanirano že od maja, a čas in podobni izgovori niso dovoljevali veselja. Enkrat pa ko človek menja službo in mora pokuriti dopust, nekako izgubi precej izgovorov. Čeprav ne norim za razdaljo posameznih voženj, lepo je enkrat letno naredit tak MTB Grand fondo in časa letos mi zmanjkuje.

Že na mostu nad Pakom se mi je smejalo kako prijetno toplo je, pametno je bilo, da sem vzel tudi poletne rokavice, ker so bile zimske res malo preveč. Če bi bil pameten, bi slekel tudi kratko majico, ki sem jo neumno navlekel pod dolgo termo. Končno sem videl čuvajnico 666, isti dan sem tudi izvedel da Iron Maiden obiščejo maja Ljubljano.

Vzpon čez Kapitov grič me je vrnil nekih deset let nazaj, ko sva ga z Miho nazadnje pičila tukaj čez do Cerknice. Družba je bila takrat boljša, ampak vsaj forma je na stara leta izboljšana. Lahko bi rekel, da mi se je za trenutek milo storilo, lepo je blo takrat, treba se bo spet zmenit za kak krog. Makadam je super, pred kratkim so ga poravnali, naklon prijeten, minus za ta letni čas je osojna stran, tako da sem kaj hitro pogruntal da bi moral obuti zimske čevlje. A kaj ko je logika premagala temperaturo, najverjetneje ni najblolj smotrno obuti čevlje prvič za 100 km traso.

Na vrh sem prišel, med tem ko sem tlačil gumi bonbone v usta me je prežel tisti občutek divjine, dokler nisem geograf kot sem, ugotovil sto metrov nižje da sem že na Kožljeku. Spust proti Begunjam, sonce, pogled na Slivnico.

Vzpon gor po klasični makadamski cesti, ki so jo prav tako ravnokar sanirali, noge sem že čutil, mraz je stiskal, ampak svaljkanje se je nadaljevalo. Razgled vsaj proti alpam čudovit, drugo nič, senca, siva cesta in gledaš balanco.

Na vrhu sonce, nahitro sem posušil stvari, sploh slekel tisto nesrečno kratko majico, ki je bila prepojena z znojem. Dober samopostrežni bar. Tukaj mi je bilo že jasno da ni poletje in da bo do Ljubljane dirka s temo (spoiler, tema je zmagala).

Navlekel nase brezrokavnik in letel dol po enoslednicah. Po prvem mini segmentu me je pričakala zaprta pot naprej, pa sem jo brez sramu obvozil in nadaljeval malo bolj previdno, ker pravega razloga zakaj je zapora nastala nisem poznal. Dober tekoč spust, nekaj dobrih MTB prvin na roke narejenih, dvakrat letiš čez ograjo, podlaga pa sanjska. Proti dnu sem zavil še na Urshulo, narava je dala, korenine, na cesto sem priletel kot žvečilni gumi. Po 50 km je kar nekoliko težko pritiskat kot bi moral in je ta moj zadnji del spusta zgledal pomojem daleč od kontroliranega sestopa. Če bi bilo samo tole pozitivno v tej zgodbi, bi rekel da se je splačalo.

Nazaj na Kožljek, čeprav se mi je zdelo da bi me še naključni pohodnik prehitel, začuda hitreje kakor 2012. Prva kritična točka in vprašanje a se spustim čez Kapitov grič in hitreje pridem domov? Valjda ne, pa da ne bo stotka. Gremo po Menišiji, ki je mimogrede makadamski krožni raj, proti zahodu in Pokojišču. Leteče, mali naklon tako da se počutiš močno. Druga kritična odločitev, a se spustim po asfaltu v Borovnico iz Pokojišča, prišparam čas in me ne povozijo na Cesti v Gorice? Ah kje, če sem doma narisal, da grem čez Laze, potem grem čez Laze (drugi spoiler, sem obžaloval). Pogled na Kamniško-Savinjske alpe in zlato uro bi mi zavidal vsak amaterski fotograf.

Iz Borovnice naprej, boj za preživetje. Zadnjo luč vedno vozim, tako da to je bilo, sprednje pa valjda nisem imel (kljub temu da se imam za neke vrste lučkarskega entuzijasta in lahko naštejem ene dvajset različnih tehničnih parametrov kaj svetilko naredi dobro). Seveda razmišljaš celo pot do doma kakšne posebne vrste kreten si. Improvizacija s telefonom v žepu da vsaj drugi mene vidijo. Skoraj polna luna je že krepko svetila, ko sem vrtel po PSTju in ne vem kdaj me je nazadnje rit tako bolela, da si nisem upal sedet, ker me je bilo strah trenutka, ko se bom moral odlepit od sedeža.

Preživel sem! A bi šel še enkrat? Bi!