Data parsed automatically from Strava
Če bi šel gor po razgled, bi bil razočaran, ampak če gledaš samo pot pred sabo je precej dobro.
Saharski pesek me torej ni ustavil, verjetno se mi je pričakovana življenjska doba skrajšala za nekaj mesecev a nič ne de.
Čeprav je Garmin ocenil mojo fizično spremo s celih -7, sem se pri Pandi gladko odločil, da se vsaj poskusim približati PRju do stolpa. Po ravnem ni bilo slabo, sem se pa ene petkrat moral ustaviti, ker psi, ker ljudje, ker noben nič ne gleda. Za PR pomni, delaj to raje med delavniki. Takoj ko se je pot obrnila navzgor sem začel zgubljati sekunde in na Rašici sem napol obupal. Zabavno je, ker ne veš kje si imel takrat krizo, kje pa so noge dale. Do križišča ni kazalo dobro, potem so se pa sekunde čudežno stopile in do vrha sem nakrpal ene 10 sekund prednosti. Seveda sem imel sinhroniziran nek segment, kjer ga je nekdo odrezal še navzdol, ampak ura ne laže. Konsistenca je zmagala.
Na vrhu me je zeblo, ker sem talent kot sem prvič letos vozil brez brezrokavnika in windstopper spodnje majice. Decathlon majica pred soncem verjetno ščiti, sam veter je veter. Sam sebi sem pripravil prvoaprilsko šalo, ker sem se mislil spustit še na drugo stran do Strahcov. No go, pa drugič.
Nazaj sem končno našel ta pravi del Črnuče trails. Takoj na spustu z Dobenega sta me pihnila dva XCjaša, dobro je fasat reality check, kako beden si. Sej ne vem če sem zadel R-line, ampak huda zadeva, cel vlakec smrti, res pokončne bande.
Še mal zmrzovanja do doma, vmes srečal mtb.si Andreja in to je to za ta denar.
Ta premik ure pa je tudi naredil svoje…