Data parsed automatically from Strava
Statistično se vas 90% ne bo prebilo dlje od prvega odstavka, zato kar na začetku, hvala življenjski sopotnici, ker tolerira moje neumne ideje, mi pomaga obleč kopalke na polni plaži, dokler me krči tresejo v noge in me vsega uničenega pelje domov.
A dan je tako lijepo počeo!
Proklet je ta kolesarski svet, vedno ko te doseže kakšna informacija o napovedanem obisku, preračunaš a gre z biciklom, tokrat je šlo, komaj.
Podgrad - Mune, klasika, če si smotan se da tudi na Munah, s 101 prebivalcem, malo zgubit. Tukaj se je začel vrtiljak čustev, kurja polt na polno, dan je lep, jaz in bicikel, ne može nam niko ništa. Jok brate.
Diamant trase, gozdna pot med Munami in Račjo vasjo, čudovito markirana z enim tehničnim vzponom in divjim spustom po raztresenem makadamu prepredenem z robidami. O veselju pričajo bojne linije po rokah.
Lep gozdni segment tudi od Lanišća do Brgudca, skoraj nagazil SMB Lado Nivo, neopazna in tiha, pravi avto.
V Dolenji vasi prvi ljudje na poti, pred tem ni bilo žive duše. Vmes nekaj lepih delov po kolesarskih poteh pod Učko, s pogledi na Vojak in polja osrednje Istre. Edina slaba stvar, pajkove mreže, kjer ne veš če nisi nek laks pobral s sabo, praktično te skipa z bicikla. In kjer je pajčevina so tudi pajki, s sabo sem par metrov peljal neko 4cm veliko črno beštijo in jo na koncu s pomočjo bidona sklatil dol z bicikla. Tale del si predstavljajte v stilu črno-belega komičnega filma s prehitrim predvajanjem.
Takoj na prvem pravem asfaltu je nabilo 40C in fešta se je začela. Tuširanje in polnjenje zalog na prvem pokopališču.
Pod Učko sem se odpeljal pogledat še Pijano prugo. Zapuščen segment še ene visokopotezne Jugoslovanske ideje - povezati Istro in Kvarner preko tunela pod Učko tudi z železnico. Spoiler, ni nam ratalo. Progo so zgradili med leti ‘48 in ‘51, delovne razmere so bile pa tako dobre, da je enormno število delavcev pobegnilo kar v Italijo in tam prosilo za azil. Uporabljali so jo za prevoz premoga vse do zaprtij zadnjih rudnikov, leta 2009 je zapeljal zadnji vlak in s tem dokončno zapečatil njeno usodo. No dokler jo niso odkrili influencerji kakor jaz. S posedanjem terena propada in izgleda, no pijano. Tako kot jaz, večer prej, najverjetneje še zjutraj. Pulz je bil že od začetka neprimerno visok in obratno koreliran z močjo.
Evo vam še malo statistike, verjetno vas je večina že obupala, veliko besedila, zasloni mali, Instagram je blizu. Nekaj besed o pripravah, najprej smo se ga kvalitetno napili v petek, spal malo, pojedel dva toasta in šel. Bi se reklo dodelan načrt. Slepo sem upal da bodo izotoniki in geli popravili škodo, ki sem si jo prizadejal večer prej. Niso. Plačal sem na koncu. Po pijani prugi sem se začel zavedati zadnjega vzpona in vsega kar me čaka.
Voda ni šla več dol, okus ogaben, dobro da lahko v Vozilićih na pumpi kupiš Redbull in Coca-Colo, dobesedno sta izparela in spustil sem se proti Plominu.
Vse veselje je v meni ubil tale zadnji klanec, razbita cesta, ki po 60km ni bla najbolj prijetna. Malo smo rinili, malo vrteli, več se smilili sami sebi. Najraje bi bicikel tam pustil. Moral bi v Rabac po trailih, ampak na bruhanje mi je šlo ob sami misli na dodatne višince. Vmes pri iskanju najkrajše asfaltirane poti v Rabac Garmin pade v cikel resetov, terjalo je veliko samokontrole, da ni romal v prvi grm.
Ampak smo nekako predihali čez te ogabne klance, direktno do plaže, v pajkicah do pasu noter. S še eno vrhunsko idejo, da se lahko preoblečem v kopalke v morju. No in potem ene slečeš in te primejo krči v cele noge, ker seveda je cel prekurjen najbolje stopit v hladno morje. Ene deset minut je trajala agonija, na polni plaži ljudi, večinoma otrok, se jest v morju držim za bale in čakam da popusti. Dobro da mi ni kdo policije klical. No potem mi je pomagala navleč kopalke gor in sem šel raje ležat. Tako da ja, včasih je lepo tudi če te ženska obleče, ne samo sleče.