Evo ena prava Velikonočna tura, glede na to, da nam je soseda žegnala bicikle pred odhodom, slaba ni mogla bit. Vprašanje za znalce, a to sploh velja, ali moraš imeti za take obrede kakšno licenco/izobraževanje. Ne bomo dlakocepili, funkcionira zaenkrat.
Osnovna ideja ponovno sila preprosta, videti Planinski dom Stanka Jurdana pod Lisino. Spoiler alert, sam dom je v bolj žalostnem stanju. Daleč od spominov na neke lude piknike, ki so se tam odvijali v preteklosti. To naj bi bila tudi najina zadnja visoka/dolga tura pred “odmorom”.
Spust s kosila direktno v Šapjane, že tukaj nam je pokazalo vraga, celi mrzli leteli strmo navzdol, piha, oblačno, ni blo glih idealno. Sem malo pozabil kakšni so asfaltirani spusti. Meni itak Garmin spet ni sinhroniziral poti, tako da je šlo po mojem spominu in po njenem navigatorstvu (sedi ZU).
Gozdna pot, ki iz Šapjan pelje na Brgud, zadovoljiva, ampak nekako nisva našla pravega ritma za pohopsat neskončno število kucljev.
Makadam iz Brguda na Zvoneće se začne široko in položno, na samem koncu te pa pogledi na urejene sadovnjake malo zavedejo. Konča se namreč v razsutem, strmem in ozkem kolovozu. Partnerka pravi da se je tam končno ogrela. Res je tak ta pravi MTB vzpon, ni pa tako hudo če se gore dole pelje gospod v Jimnyju.
Asfaltni odsek od Zvoneć čez Sušnje, pač asfaltiran. Edina omembe vredna stvar, klasika za ta del EU, prideš pa skipaš prikolico smeti s ceste dol po grebenu.
Lepa, no bolj žalostna, je tudi zgodba o ženskah, ki so iz tukajšnjih krajev nosile mleko v Opatijo, vsak dan…
Še nekaj sto metrov makadama naju je privleklo na skrajno točko ture, zaselek Kućeli, vredno tudi če samo zaradi razgleda na Kvarner. Tam lahko kdo kakšno veterinarsko inšpekcijo pokliče, ker ne skrbijo za pse sploh.
Od tam ponovno na makadam, hitro vidiš da je stara italijanska vojaška produkcija, enakomeren naklon, širina magistrale. Čeprav takoj na začetku z opozorilom, da ni vzdrževan, niti ene luknje. Mi pa ne znamo avtoceste asfaltirat, da zdrži eno sezono. Vmes ostanki stare italijanske kazerne, ki je v sklopu druge obrambne linije služila kot podpora ščitenju ceste Rijeka - Mune - Trst. Le-ta je bila namreč mišljena kot sekundarna pot umika za njihove sile. Vse to in še več si je Benito zamislil kot Vallo Alpino (Alpski zid). Pa so jim naši predniki vseeno “j…. mater”.
Dom kakor omenjeno v slabem stanju, je pa lep pogled na zelo urejene vikend hiške pod njim. Nekaj zgodovine o okolišu je opisane v magisterskem delu Luka Lovrića na Fakulteti za arhitekturo.
Spust proti Žejanam brez posebnosti, glavna fora pa, da takoj ko zagledaš asfaltirano cesto, gledaš levo v gozd in zaviješ noter. “Žejane kolivrat” (okoli vrat) trail, je prav to, idealen gozdni Čići-kolovoz. Drva, blato, skale, lovske opazovalnice - preže, uvale in jase. V smer proti severu je malo lažje prevozen, tam nekje proti koncu je cesta malo bolj razsuta. Diamant te poti zagotovo!
Do Mun dosada, na meji pa takoj naletimo na sivega BMWja, mislim nek Ljubljančar se zgubil, pa noter naši modri angeli, skrajno primeren avto za kolovoze na južni meji. Do Staroda še en konj in nekaj krškopoljskih prascev.
Praktično vsaka vas skozi katero smo vozili, na svoj način ohranja tradicionalno pustno masko zvončara. Mogoče je to le osnutek neke daljše ture, ki bi bolje zajela še večji del te tradicije. Preko Brkinov do Grobnika!
Nauk zgodbe, treba je jest tudi če greš na bicikel direktno po kosilu.
Evo nas, nabrušeni!
Glasbena spremljava: Koktelsi - Ona me je bušala
Data parsed automagically from Strava