Obljuba dela dolg, traja pa dolgo.
Omladincu sva obljubila poletni kolesarski izlet po koncu šole, skoraj je novo šolsko leto, ampak je ratalo.
Temeljiti astrološki izračuni so pokazali, da je pot izvedljiva, vseeno glavni načrtovalec ni mirno spal.
Prva postaja po starem, Olimpija burek, pol ducata burekov in voščila sreče v slovo avanturi naproti.
Po skoraj dvajsetih letih spet na glavni železniški postaji v Ljubljani, vse po starem, smrdi po scanju, nabavili karte, dobili neke družinske popuste in dropali v podhod po stopnicah.
Vlak res moderen, bicikle lepo pospraviš in jih imaš “na oku”, kondukter prijazen, pravi da sreča da je dvojna garnitura, sicer bi pedalirali v obe smeri. Škoda da nisem preveril toalete, verjetno v modernem svetu ne odpre zaklopko pa spusti direkt po tirih. Leta so minila, proga je še vedno počasna, dela nenehna, razgledi slabši, ker so si vsi okrog proge živeči izborili protihrupne ograje. Edini minus, dvojna garnitura Stadler je predolga za naše perone, tako da skočiš skoraj meter globoko na gramoz ob izstopu.
Končna postaja Rakek in ravno v brdo. Mimo motokros proge in neskončnih čebelnjakov. Ta del so res ena tak makadam-nebesa. Nimam besed, ampak je super, na balanco sem obesil anti-medved zvonec in smo vrteli.
Spust v Borovnico in navijanje tempa do Matene, Mars nam je že dišal, motivacija je špricala okrog.
Po kosilu smo kar malo težko spet našli tempo do doma, ampak smo stisnili.
Prihodnje leto rabimo večji izziv, mladeniča namreč nismo prelomili, najbolj je trpel ob iskanju pravega grma za lulanje.
Pohvale za spremnost!
Data parsed automagically from Strava