Lepe vikende je treba izkoristit pravijo.
Izhodišče pred PGD Podsreda, kjer sva parkirala tako, da sva se izognila oznakam poligona za gasilsko vajo.
V Podsredi sva se naučila, da je nekaj let tukaj kaplanoval Anton Aškerc, zelo lep je pa tudi glavni trg poln prenovljenih domačij.
Takoj na vzponu proti gradu Podsreda so se pokazale negativne plati načrtovanja “s prstom po zemljevidu”, čez mokro polje in nepokošeno travo pač ni šlo. Pa sva se ogrevala v prijeten klanec po glavni cesti.
Preko gradu Podčetrtek sva sledila peš poti, ki se vije po slemenu. Le-ta naju je peljala mimo Cerkve Svete Gore do gradu Bizeljsko.
Naprej po razkopanem makadamu do legende o okameneli Ajdovi babi, po poti ljubezni, preko razgledne točke na Veliki pečini, nazaj ob Sotli do mostu. Tam se je Sotla spremenila v Sutlu in požela sva vse prednosti brezmejne Evrope. Jezik se kaj dosti ni spremenil.
Naslednja postaja je bil Kumrovec, mikali so naju ostanki nekdanje politične šole, na koncu pa je bolj zanimivo kako je vas res lepa. Muzej na prostem skozi katerega se zapelješ mimo Josipove rojstne hiše je sam po sebi vreden obiska, tudi če vam dol visi za zgodovino bivše države. Drevored oseminosemdesetih javorjev prav tako.
Skočila sva pogledat ostanke arhitekture brutalizma in idejo socialistične prihodnosti, ki v preostalih opekah, zgolj kaže, da noben ne ve kaj bi z objektom danes zares počeli. Včasih je bilo lažje, partija je zavalila milijone in se je zidalo. Politični šoli je pripadal tudi študentski dom. Vstop je prost, vsa vrata so na stežaj odprta. Čelada je priporočljiva, saj so po tradicionalni balkanski navadi pokradli ves pleh s strehe, ki ni vidna s ceste in je večji del notranjosti blatno drsališče.
Za nazaj pa še v visoke odstotke naklona med zidanice, po speglanem makadamu Kozjanskega parka, nazaj v Podsredo. Ob povratku pred gasilski dom sva ugotovila, da je bilo parkiranje sila pametno, saj je pionirsko/mladinska desetina imela popoldanske vaje. Z gasilskim pozdravom “Na pomoč!”
Data parsed automagically from Strava