Čas neusmiljeno teče in dočakali smo že tretjo udeležbo na tem skoraj domačem kolesarskem dogodku. Majice se pridno nabirajo! Največje vprašanje je bilo tudi letos kakšne bodo barve in organizatorji so nas letos pozitivno presenetili.
Občutek nas ni varal, letos je bilo na štartu za odtenek manj kolesarjev, kar nam je potrdil tudi eden izmed organizatorjev. Nekaj čez 80 se nas je zbralo pred Deželo kozolcev, a vzdušje je bilo ta pravo.
Nismo najbolje razmislili in štartali spet bolj zadaj. To pa se je že v prveb strmem klancu proti Veseli gori izkazalo za usodno napako. Padli smo v namreč v pralni stroj, med nadobudne rekreativce, ki so kazali mišice in navor. Nažalost pa stotine električnih wattov ne pomagajo, če jih nima kdo prenesti v podlago in v klancu smo se zataknili ter porivali vsi skupaj. Nam brez dodatnih kil baterij je bilo lažje.
Pa smo se nekako prebili do prvega traila, kjer moram izpostaviti manjšo napako pri trasiranju. Spodnji del traila nujno potrebuje dodaten lažji obvoz, saj je marsikomu povzročil težave spust, ki se je neposredno zaključil na kickerju, kjer si moral spustiti bremze in na koncu premagati še zaključni kucelj. Situacija je bila prava avtocestna, vse je stalo. Taktično smo se izognili čakanju in ubrali daljšnico v izogib plezalcem.
Aplenk spust je letel, in sumimo da je tam nekje odletel tudi Špelin pokrov bicikla (reševalni akciji nista obrodili sadov). Po spustu smo nekako ostali sami, prva brutalna asfaltna strmina, nekaj spusta in zaključek vzpona na sv. Barbari.
Spust od cerkve ok, spet smo se malo zatikali ob druge ampak je šlo.
Omladinac si je do Freliha dal duška, letos gre v klanec ko navit, po pogostitvi pa je malce pretiraval, tako da je bil učbeniški padec neizogiben. V duhu pravih profesionalcev smo se otresli in nadaljevali pot, kakšen pozoren gledalec bi opazil tudo orošene oči, a to lahko pripišemo tudi vetru. Olajševalna okoliščina je ta, da je mentor bedak in je spustil vse navzdol, vajenec pa se trudi sledit.
V Drago je še vedno strmo, ne vem kam so se skrile stopnice. Gospod pred mano je preizkušal meje zavornega sistema in preštel grme. Brez posledic, al pa jih bo čutil zvečer.
Mimo pokopališča in Walking dead trail, lepo očiščeno, še vedno za tako kratek segment zelo zabavno in totalno “off camber”.
Mimo Bistrice nas je peljal nov del poti, mene osebno je zelo razveselil, izognili smo se blatu na stari trasi, poleg tega pa je bil to del, ki sem ga kljub veliko kilometrom v okolici, spoznal komaj sedaj.
Na/V Jesenicah smo se razšli, pajdaša pod tuš, jaz pa okrog. Še vedno mislim da bi mulca z malo motivacije spravili še v drugo polovico, ampak nekaj je treba pustit za naslednje leto.
Sam sem potem nadaljeval v veter, ko je le-ta ponehal pa je zabilo sonce. Vsak izgovor je dober, kot opravičilo za pomanjkanje moči :D
Na Nebesih je bil manjši zbor kolesarjev, ampak mi ni bilo do družbe, hitro sem obrnil in pričel s spustom. Občutek na biciklu pri spustu v Drago je bil neverjeten.
Za konec sem ponovil še začetni del, kjer bi se lahko skrival tisti nesrečni pokrovček, žal neuspešno.
Zaključili smo pod kozolci, dobra žurka, pa novo tlakovanje plesišča, da ne prineseš domov karjolo peska v čevljih.
Data parsed automatically from Strava using Strava2.md
Data acquired with GARMIN hardware.